Daleč, daleč, v deželi polarnega sija in dolgih zim brez sonca se sredi neprehodnih gozdov dviguje gora Korvatunturi. Na njenem pobočju se razteza nadvse čudna vas s hiškami, delavnicami, hlevi in celo letališčem. Tu se skriva domovanje Božička ali Joulupukkija, kot mu pravijo v njegovi domovini, na Finskem. Družbo mu delajo nešteti škrati in severni jeleni. A do te vasi ne vodi nobena pot, ta čarobna vas ostaja očem skrita.
BOŽIČEK SLIŠI OTROKE Z VSEGA SVETA
Kdor danes želi na Finskem obiskati Božička, mu ni treba iskati gore Korvatunturi, kar v slovenskem prevodu pomeni uho. Vzpetina, visoka 486 metrov (nekje na rusko-finski meji), naj bi dobila ime po svoji obliki. Legenda pripoveduje, da Božiček prav zaradi domovanja na gori v obliki ušesa lahko sliši skrite želje otrok z vsega sveta.
Zimska idila v Božičkovi vasi
BOŽIČKOVA POŠTA V BOŽIČKOVI VASI
1985. leta so mu v kraju Rovaniemi, osem kilometrov severno iz mesta, škratje pomagali zgraditi pravo pravcato Božičkovo vas. Skoznjo poteka polarni krog ali linija severnega tečajnika in v njej deluje osrednja Božičkova pošta, kjer hranijo kupe pisem otrok s celega sveta. Pošta ima dva velika nabiralnika, enega za tekočo pošto in enega za tisto, ki bo prispela do naslovnikov natančno 24. decembra. In tam dobri mož sprejema in spoznava otroke ter njihove starše z vsega sveta in širi pristno božično vzdušje vse leto.
Severni sij - igra svetlobe in živih barv
NA OBISK K BOŽIČKU
Ko smo se odpravili obiskat Božička, smo poleteli iz Ljubljane preko Frankfurta do finske prestolnice Helsinki, kjer smo presedli v manjše letalo, s katerim smo poleteli proti Rovaniemiju. Mesto, ki leži na robu arktičnega kroga, je začrtal slavni finski arhitekt Alvar Aalto in je upravno središče finskega dela Laponske. Laponska ali Sapmi je kulturno območje, kjer živijo Laponci – Samiji. Razteza se na severu Skandinavije, od Norveške preko Švedske in Finske vse do ruskega polotoka Kola.
ZIMSKA PRAVLJICA, KI JE OTROCI NE POZNAJO VEČ
Če uspeš poiskati otroka v sebi, potem se ti tu začnejo uresničevati sanje. Zimska pravljica, ki je naši otroci ne poznajo več. Povsod belina, drevesa, odeta v ledeno in snežno odejo, se od daleč zdijo kot beli palčki. Led je zamrznil čas. Najlepše je, da spet slišim škripati sneg pod nogami. Vsi smo oblečeni kot severni medvedi, v bundah, s kapami, debelimi rokavicami in šali ter dodatnimi puloverji, ven gledajo samo zvedave oči. Kot da bi se narava odločila za zimski spanec, saj se dnevna svetloba le za kakšne tri ure dnevno dvigne nad obzorje. V resnici se v tem temnem obdobju leta igra svetlobe in živih barv šele prične.
Fotoreportaža in nadaljevanje pa v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki je izšla danes, 31. decembra.