banner-728-90
Oglas
menu
Barbara A. Fužir Schart: »Kar nekaj časa je trajalo, da sem na lastni koži dojela del zamejske stvarnosti. K temu je, ironično, ogromno doprineslo obdobje karantene.« (Foto: Damjan Balbi)  Barbara A. Fužir Schart: »Kar nekaj časa je trajalo, da sem na lastni koži dojela del zamejske stvarnosti. K temu je, ironično, ogromno doprineslo obdobje karantene.« (Foto: Damjan Balbi)

Barbara A. Fužir Schart, Leponjivčanka, ki je postala zamejska Slovenka: »Občutka meje do sedaj nisem zaznavala premočno«


Tatiana Golob, 20.7.2020 6:03:00

Pred kratkim je pri Mohorjevi založbi v Gorici izšla knjiga Kam pa danes?, ki ponuja številne izletniške namige po Krasu. Napisala jo je Barbara A. Fužir Schart, po rodu Leponjivčanka, nekdanja dopisnica pri Savinjskih novicah, ki je svoj knjižni prvenec z naslovom Reci življenju JA izdala leta 2015. Marsikdo jo pozna tudi kot Bronjo, blogerko, katere osvežilno razmišljanje bralce pritegne k branju vseh njenih prispevkov.


 


Barbara je že nekaj časa tudi članica slovenske zamejske skupnosti v Italiji, saj z možem in sinom ter v zelo bližnji prihodnosti tudi z novim družinskim članom živi v Nabrežini v Italiji, le nekaj kilometrov od meje s Slovenijo. Življenje v slovenski skupnosti za mejo ji je razkrilo marsikateri nov pogled na matično domovino, nekatere svoje misli pa je delila tudi z nami.


 


- Ker vam čaranje z besedami ni tuje, prosim, če se našim bralcem predstavite v parih besedah.


Sem Barbara A. Fužir Schart, do selitve v Italijo je bila moja identiteta na prvi pogled precej razumljiva: Leponjivčanka, Slovenka, profesorica slovenščine in sociologije. A vedno me je nekaj gnalo, da sem kukala skozi lastna pričakovanja, raziskovala sestavljanko lastne identitete. Tako sem med drugim slovenščino leto dni poučevala tudi v Mendozi v Argentini, izdala prvo knjigo leta 2015, delala kot piarovka, dopisnica, tudi za Savinjske novice ... Ravnokar je izšla moja druga knjiga, Kam pa danes?, ki ponuja številne izletniške namige po Krasu – na obeh straneh meje. Delam kot učiteljica v Dornberku, sodelujem tudi s Primorskim dnevnikom in Radiem Trst A. Žene me želja po izkušanju različnih stvari, zato se vedno težko opredelim. A to sem avtentična jaz, nikoli čisto pri miru.


 


knjiga


Utrinek s predstavitve knjige Barbare A. Fužir Schart Kam pa danes?, ki ponuja številne izletniške namige po Krasu. (Foto: Damjan Balbi)


 


- V Italijo vas je zanesla ljubezen. Je bila to težka odločitev? Sta s partnerjem razmišljala tudi o tem, da bi ostala v Sloveniji?


Z družino živim na tržaškem Krasu, na italijanski strani, v Nabrežini. To je dvojezična občina, ki meji na Slovenijo, na drugi strani pa je morje. Kar meni, ki sem bila po duši vedno ljubiteljica bregov, na začetku ni pomenilo toliko. A priznam, slana luža pred vrati ni slaba, sem se navadila. Z možem Andrejem, zamejskim Slovencem, sva se odločila predvsem praktično, da ostaneva v Italiji, saj sva tukaj imela urejeno stanovanjsko vprašanje. Jaz delam v Sloveniji, ampak ta dvojna »realnost« vsaj do nedavnega ni predstavljala težav. Mož in sin Anton sta dvojna državljana, sama sem čezmejna delavka, tako da so bile tudi praktične stvari za nas precej enostavne. Obmejnost je v bistvu obogatitev, ki je pomenila več izbire na različnih področjih: v zdravstvu, kulturi, zaposlitvah, šolstvu, hobijih in nenazadnje tudi pri nabavljanju »fasnge« (smeh). Slovenija je le nekaj kilometrov stran od naše hiše, je gozdna meja, zato prehudega domotožja ni bilo. Tudi večino svojega dela opravim v matični domovini. Občutka meje do sedaj nisem zaznavala premočno.


 


- Sedaj se je to zaznavanje meje, ki vam je v času epidemije zaprla dostop do Slovenije, verjetno kar precej spremenilo?


Včasih se šalim, da sem manjšina znotraj manjšine. Štajerka med zamejskimi Slovenci. Kar nekaj časa je trajalo, da sem na lastni koži dojela del zamejske stvarnosti. K temu je, ironično, ogromno doprineslo obdobje karantene. Po eni strani so me Slovenci tukaj sprejeli hitro, ker si pač delimo narodno identiteto, jezik ... Po drugi strani pa prihajam »izza druge strani«, ki se obnaša, milo rečeno, mačehovsko. Zato sem kdaj dobila tudi kakšno pripombo o »nas, drugih«. Kar je sčasoma, ko sem opazovala odnos matične države do zamejske skupnosti, postalo bolj razumljivo.


 


moz


Z možem Andrejem in sinom Antonom živijo v Italiji, saj imajo tam urejeno stanovanjsko vprašanje. (Foto: osebni arhiv)


 


- Lahko ta odnos malce podrobneje razložite?


Najlažje je priti v Trst na šoping, v angleščini naročiti aperol spritz, in izjaviti, da je »Trst naš«, nato domačine, Slovence, kje na Opčinah spet v angleščini spraševati, kako se pride do Sistiane, ki ima lepo slovensko ime Sesljan, viden na vseh prometnih tablah, in se obnašati, kot da si v tujini daleč stran od Slovenije. A tovrstne ignorance s strani obiskovalcev iz Slovenije je ogromno. Sama vidim nujno potrebo po posodobitvi učnega načrta – za zgodovino, sociologijo, slovenščino, geografijo. Takšno, ki bo zamejsko stvarnost, ta ni niti zemljepisno niti demografsko zanemarljiva, končno prinesla nekam v splošno zavedanje Slovencev v Sloveniji.


 


- Tukaj v Sloveniji, vsaj v njenem centru, kaj o življenju zamejskih Slovencev v času najhujšega dogajanja v Italiji res nismo slišali …


Tako je. Skoraj nihče ni omenil, da je na drugi strani med 70 in 80 tisoč zamejskih Slovencev, ki niso razdrobljeni, ampak povezani. Ki so največkrat tudi dvojni državljani. In, ki imajo v Sloveniji tudi sorodnike, delo, prijatelje. Pavšalno preproščati zadeve na »Italijane, polne virusa«, je znak nevednosti, stigmatizacije in ignorance. Tudi med samimi deželami so bile res velike razlike v epidemiološki sliki. Furlanija - Julijska krajina, ki meji na Slovenijo, je imela večino časa epidemiološko sliko primerljivo s Slovenijo. Nisem bila kar a priori proti zaprtju meje, nikakor. Sem pa proti črno-belemu slikanju realnosti in stigmatizaciji »dežurnih krivcev«. Osebno sem se s strani Slovenije počutila zapuščeno in mislim, da je podobne občutke delilo z mano ogromno zamejskih Slovencev.


 


Nadaljevanje pogovora preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki izidejo 24. julija.

 

Savinjske novice
Oglas
-->
Savinjske novice
Oglas


logo-white-neg

Savinjske novice d.o.o.

Šmihelska cesta 2, 3330 Mozirje, T: 03 839 07 90, splet@savinjske.com
Naložbo (Vavčer za digitalni marketing – izdelavo spletne strani in spletne trgovine)
sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.