V prostorih Medgen borze je konec januarja upokojeni zdravnik Anton Žunter predstavil poglobljeno razmišljanje o krizi srednjih let. Tema je bila osvetljena z vidika medicine in psihoanalize.
Kot je poudaril predavatelj, ima omenjeni izraz v našem prostoru pogosto negativen, celo slabšalen prizvok, vendar gre v resnici za naraven in potencialno zelo ustvarjalen življenjski prehod. Pojavlja se tako pri ženskah kot pri moških in označuje obdobje, ko se človek znova začne spraševati, kdo je in kakšen je smisel njegovega bivanja.
Po Žunterjevih besedah je to čas, ko dokončno zapuščamo otroštvo in mladost ter vstopamo v zrelo odraslost, ki neizogibno vključuje tudi zavedanje lastne minljivosti.
Poseben del predavanja je bil namenjen odnosom. V srednjih letih se starši pogosto soočajo z odraščajočimi otroki, ki rušijo idealizirane predstave o starševstvu, hkrati pa se morajo sprijazniti z boleznijo, staranjem ali celo izgubo lastnih staršev. Odsotnost starševske figure lahko pri posamezniku sproži eksistencialno tesnobo in občutek globoke osamljenosti.
Žunter poudarja, da rešitev krize srednjih let ne tiči v novih dosežkih, materialnih dobrinah ali zunanjih spremembah, temveč v iskrenem soočenju s seboj. Kriza je namreč notranje vabilo k prehodu v drugo, zrelejšo odraslost. Pogosto jo sprožijo boleče življenjske izkušnje, kot so bolezen, izguba ali trpljenje, ki pa imajo lahko tudi zdravilno vlogo.
V zaključku je predavatelj spregovoril še o odnosu do staranja in smrti, temah, ki se jima sodobna družba pogosto izogiba. Odkrit pogovor o minljivosti po njegovem mnenju ni znak šibkosti, temveč zrelosti, saj le sprejetje dejstva, da smo končni, omogoča globlje in polnejše doživljanje življenja.
»V življenje smo bili poklicani, da ga živimo in imamo radi,« je sklenil Žunter ter poudaril, da kriza srednjih let ni konec poti, temveč prelomnica, ki lahko človeka vodi v večjo modrost, notranji mir in resnično osebno izpolnitev.