Pred osemnajstimi leti je takrat dvajsetletni Tadej Rifel z okolice Kamnika prvikrat zašel v Zgornjo Savinjsko dolino. Šlo je za prvi obisk pri Mateji, tedaj še dekletu, s katerim se je kasneje tudi poročil. Od leta 2020 skupaj s tremi otroki živita v Radmirju. Tadej je po poklicu profesor zgodovine in filozofije, že desetletje je tudi zaposlen kot učitelj različnih predmetov ter kot mentor učencem in dijakom. Zadnji dve leti dela z učenci, ki se šolajo na domu. V zadnjem času se posveča tudi skupinam staršev in še posebej možem in očetom. Svoj trud namenja temu, da bi se tako učitelji in vzgojitelji kot starši bolj zavedali pomembnosti svoje vloge v otrokovem razvoju in učenju. Pri tem se med drugim navdihuje pri vrednotah, ki jih je razvil danski pedagog in terapevt, ter svetovno znani avtor Jesper Juul. Na straneh Savinjskih novic smo ga do sedaj spoznali predvsem kot povezovalca javnih prireditev na lokalni ravni in kot sodelavca društva Hospic, območnega odbora Zgornje Savinjske doline.
Učitelji naj bi bili tisti, ki poučujejo tudi s srcem. Kako vi gledate na ta vidik v trenutnem času in prostoru?
Ko sem kot študent na eni izmed ur didaktike profesorico želel spomniti ravno na omenjeno srce, ki ga mora imeti vsak učitelj, preden sploh začne predajati znanje, se nisva najbolj razumela. Po eni strani v poplavi vsega drugega dela, ki ga moramo poleg poučevanja opravljati učitelji, opažam pozabo temeljne razsežnosti in pomembnosti odnosov pri vzgojnih in izobraževalnih dejavnostih. Hkrati pa vidim tudi – in zato sem vsak dan znova neizmerno hvaležen – številne primere osrčenih, če smem tako reči, učiteljev in učiteljic. To nas rešuje, da ne zapademo še bolj v golo predajanje znanja in vrednot, pri čemer ne znamo otrokom in mladim snovi več zanimivo predstaviti in iskati stika z vsakodnevnim življenjem, ki jih vsak dan čaka, ko recimo zapustijo šolske klopi.
Kako ste se vi osebno odločili za poklic učitelja in kako ga danes uresničujete?
Mislim, da sem se odločil predvsem zaradi svojih učiteljev, ki so me nagovorili s svojim pristopom do znanja in so mi bili predvsem velik zgled s svojim odnosom do nas učencev. Zavedam se, da tudi sam učim druge tako, kot sem izkusil od drugih. Hkrati sem v teh desetih letih poučevanja preizkusil že tudi vse mogoče pristope in uporabljal metode ter obravnaval vsebine, ki so bolj aktualne za današnje otroke in mladino. Najprej sem delal na gimnaziji, sedaj pa učim osnovnošolske otroke, ki se šolajo na domu. Zdi se mi, da me čaka še dolga pot lastnega učenja. Vse bolj spoznavam, da so v središču mojega dela odnosi. Tega sem se zavedal že prej, vendar se mi šele v sedanjem delovnem okolju zdi, da počasi odkrivam tudi moč in dobrobit tega, če sem kot učitelj osredotočen na kakovost odnosa med menoj in učenci. To pa nikakor ne pomeni, da ni izzivov in celo kriznih situacij.
Omenili ste, da delate z otroki, ki se šolajo na domu. Nam lahko kaj več poveste o tej obliki učenja in poučevanja?
V Sloveniji je možno, da se otroci in mladostniki šolajo tudi na domu. Pri tem gre lahko za klasično obliko šolanja, ki se dejansko odvija pod domačo streho ali pa za obliko, kjer se taki učenci združujejo v večje skupine in se šolajo pri enem izmed njih ali pa na povsem drugi lokaciji. To slednje izvajamo mi v zavodu Lila Kajžica, ki je v Britofu pri Kranju. Tam delam kot razrednik otrok v zadnji triadi, od 7. do 9. razreda, pri čemer učim zgodovino, geografijo in nemščino. Slednjo tudi v nižjih razredih. Pri nas se namreč šolajo učenci iz vseh razredov, hkrati pa imamo tudi mlajšo in starejšo vrtčevsko skupino. To skupnost obiskujeta tudi moji dve hčeri. Način dela mi omogoča, da lahko še bolj intenzivno uresničujem prej omenjeno in na kratko opisano poslanstvo učitelja.
Šolanje vaših hčera skupaj z vašim delom na precej oddaljeni lokaciji najbrž predstavlja velik izziv za vašo družino?
To je klasično vprašanje, ki ga dobivam. Res je, vožnja vzame na dan več kot 2 uri. Ni lahko, res ne. Vendar se za tak način dela in šolanja pač odločiš skupaj tudi z vsemi minusi. Zelo si želim, da bi enkrat uspelo kaj takega uresničiti tudi kje bližje.
Kako pa gledate na uspešnost klasičnega šolskega sistema pri nas v Sloveniji?
Težko govorim na splošno. Kolikor sem bil del tega sistema – čeprav je bila gimnazija, na kateri sem delal zasebna – mislim, da so ključni gradniki uspešnosti ljudje. Vsem dobro znani trikotnik otroci-starši-učitelji dobro deluje, če so vsa tri njegova »oglišča« dobro podprta. To pomeni tako v čustvenem kot finančnem smislu, če navedem dva pomembna vidika delovanja šolskega sistema. Velik problem vidim, ker premalo govorimo o ljudeh in več o sistemskih spremembah.
Nadaljevanje pogovora preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki je izšla v četrtek, 19. oktobra.