Gregor Križnik je od 2007 zaposlen na Upravi za zaščito in reševanje kot operater v Regijskem centru za obveščanje Celje 112, kjer sprejema klice ljudi, ki potrebujejo pomoč reševalcev, gasilcev, gorske reševalne službe oziroma ostalih reševalnih enot. 29 let je član Prostovoljnega gasilskega društva Okonina, od tega dobrih 22 let operativni gasilec. Več let je bil podpoveljnik, nato poveljnik. 15 let je tudi že pomočnik poveljnika Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline. Ogromno časa posveti ribištvu, je član Ribiške družine Ljubno ob Savinji in je dolga leta opravljal delo tajnika, nato pa postal predsednik. Izredno rad ima živali, zlasti pse. Skoraj povsod mu družbo dela nemška ovčarka Delta. Pravi, da je njegova največja sreča v življenju partnerka Sonja, s katero delita tudi veselje do ribolova.
V avgustovskih poplavah ste kot prvi v službi reševali ljudi. Poplave so prizadele vaše starše, nekdanje sokrajane in prijatelje, kako ste se zbrali ob klicih ljudi, ki jih dobro poznate?
Dobro vprašanje, ki pa na tem delovnem mestu ne sme biti vprašanje. V tako stresnih situacijah ni prostora za čustva. V glavi mora biti jasno, da se na dogodek sam ne da vplivati in je tako najbolje, kar lahko narediš, da delaš tisto, kar znaš najbolje in tako kot je to treba. Imel sem »srečo«, da sem v vsem času tako službeno kot v gasilstvu preživel že kar nekaj izjemno stresnih izrednih dogodkov in dogodkov večjega obsega, kot jih imenujemo v službi, kar mi je ob poznavanju območja, ljudi, lokalnih skupnosti, pripadnikov sil zaščite in reševanja, Slovenske vojske in Policije predvsem pa reke Savinje s pritoki omogočilo, da sem zadevo tako v službi kot nato v štabu speljal bistveno hitreje, lažje in bolje, kot bi jo sicer kakorkoli lahko.
Kako ste se znebili stresa, ki ga je prinesel tisti dan?
Nisem povsem prepričan, če sem se ga. Sam sem po dveh izmenah in tako skupaj kar 24 urah v službi takoj nadaljeval z delom v štabu GZ Zgornjesavinjske doline, vmes tudi odšel na izvidovanje in posamezne naloge na teren, delal vse redne nočne izmene v službi, kasneje pa so sledile druge nujne obveznosti in kup birokracije, vezane na RD Ljubno ob Savinji. Tako ni bilo časa, da bi kaj dosti razmišljal. Vsi v službi je niso tako dobro odnesli. Sodelavka, ki je bila tisto noč z mano v izmeni, je potrebovala psihološko pomoč v obliki razbremenilnega razgovora, sodelavec je nastopil dolgotrajno bolniško odsotnost zaradi popolne izgorelosti. To priča tudi o resnosti našega delovnega mesta, ki je morda cenjeno in spoštovano s strani občanov, država pa se do nas obnaša mačehovsko, saj denimo mlajši kolegi, ko začnejo z zaposlitvijo, prejemajo plačo brez dodatkov za nekaj deset evrov nižjo od minimalne. Za ta znesek smo v času izmene odgovorni za 257.000 ljudi v regiji!
Tako rekoč iz službe ste prišli v gasilski dom v Okonino, kjer ste kot pomočnik poveljnika GZ prevzeli vso komunikacijo preko radijskih zvez ZARE, skrbeli za koordinacijo helikopterskih prevozov tako domačih kot tujih letalskih sil in še marsikaj in to ste počeli nadaljnjih 17 dni. Kako težki so bili ti dnevi?
Iskreno mi kar nekaj dni kronološko povsem manjka. Takšno obilico klicev in komunikacij ter pretoka informacij je težko absorbirati in predelati tudi za tiste, ki smo službeno v te stvari vpeti praktično dnevno. Prve dni je bilo resnično noro in na meji obvladljivega, saj se je ob sočasni evakuaciji ljudi in dostavi najnujnejšega šele postavljal t.i. zračni most in smo morali tisti, ki smo zadeve koordinirali precej stvari ...
Nadaljevanje preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki izide 12. oktobra.