Z družino in starši živite v nekdaj idiličnih Lokah v Mozirju, kraju, ki so ga ljudje videli na slikah popolnoma zalitim z vodo. Kako se je za vas začel usodni 4. avgust in kaj mu je sledilo?
Usodni četrti avgust se je zame začel že malo prej. Teden prej smo uspešno izpeljali gasilsko veselico in potem še nekaj dni po njej pospravljali, tako da smo bili že kar utrujeni. Večer pred poplavo smo z družino prenesli vse stvari, od bele tehnike do koles in podobno, na varno v višje nadstropje. V Mozirju smo imeli gasilci prve intervencije že tisti večer pred poplavo. Ko sem šel opolnoči spat, sem si nastavil budilko, da sem vsake pol ure preverjal vodostaj Savinje v Nazarjah. Voda je naraščala 12 cm na deset minut, oz. več kot 70 centimetrov na uro.
Kdaj ste začeli z intervencijo?
Gasilci v Mozirju smo nekaj pred tretjo zjutraj dobili obvestilo, da je vodostaj zelo visok. Takoj sem šel v gasilski dom in naslednjih 14 dni sem čez dan vodil operativni štab – gasilce, prostovoljce, večino mehanizacije. Vsak večer smo pregledali opravljeno delo in naredili načrt, kam bomo usmerjali pomoč naslednji dan. Spal sem kakšne štiri ure na noč, a ni bilo težko. Iz ultramaratonov vem, kaj pomeni biti utrujen na dolgi rok in se znam pripraviti na to. Tu po dveh tednih utrujenosti še ni bilo, šele sedaj, ko je večina dela opravljenega, prihaja na plan.
Kako to, da ste prevzeli vodenje intervencije?
Poveljnik štaba civilne zaščite v občini je Jaka Vačovnik. Ker je njegova služba na občini povezana z infrastrukturo, sva se dogovorila, da bo tudi v vlogi CZ prevzel ta del (vodotoki, ceste, plazovi …). Sam sem kot njegov namestnik svojo vlogo videl v koordiniranju operative. Kot gasilec se lahko stoodstotno zanesem na svoje tovarišice in tovariše. Postal sem posrednik med tistimi, ki so pomoč potrebovali, in tistimi, ki so jo ponujali. Sam sem poplave doma doživel že večkrat, zato vem, kako pomembna je tista prva pomoč soljudem, ko se znajdejo v veliki stiski. Ljudi sem obravnaval z veliko sočutja in mislim, da jim je to veliko pomenilo. Dajal sem jim občutek, da niso sami in povratne informacije so bile zelo pozitivne.
Nas je ta huda preizkušnja česa naučila?
V gasilskem domu smo bili odlična ekipa, bili smo tovariši po uradnem nazivu, sicer pa prijatelji. Kar nekako smo se drug od drugega nalezli sočutja, prijaznosti, umirjenosti. Prijazen pristop, lepa beseda, to je prvi korak k terapiji, ki so jo ljudje takrat zelo potrebovali. Včasih je že pogovor veliko. Pomoč pa je bila nadgradnja vsega tega. Pomoči je bilo v prvih dveh tednih na pretek. Prostovoljci, materialna pomoč in finančne donacije so v tem času kar leteli skupaj. Želim si, da si to zapomnimo, da topel pogled, lepa beseda in solidarnost ostanejo med nami še naprej. Če nas je korona zelo odtujila, so nas poplave kot narod in posameznike združile.
Nadaljevanje preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki izide 5. oktobra.