Jon Kanjir iz Ljubije je po zaključenem programu predšolske vzgoje z letošnjim letom zakorakal med študente ekonomije. Kljub mladosti je aktiven na toliko področjih, da jih je težko na kratko strniti. Njegova srčnost, pozitivna naravnanost in družbena angažiranost so bile večkrat opažene in mu odprle že marsikatera vrata. Avtor otroških knjig, član društva Hospic ter ljubitelj živali je svoje novo veselje našel v sadjarstvu. Pravi, da ima vsak od nas čudovite talente in darove, le odkriti jih je potrebno. Prav zato je pomembno, da raziskujemo različna področja in odkrijemo dejavnosti, ki nas veselijo.
• Si vodja projekta Luka bere. Za kaj gre, kako je projekt nastal?
Gre za zbirko poučnih slikanic za otroke. Z njimi skušamo otrokom pomagati pri razumevanju različnih tem, s katerimi se srečujejo, hkrati pa pomagati staršem pri vzgoji. Dotikamo se težje razumljivih tem, kot so resnica, laž, smrt ter čustva, ki jih ob tem občutimo. Projekt sem začel z željo, da bo to moj doprinos družbi, zaradi uspeha prve slikanice pa smo izdali tudi drugo in tretjo, morda kmalu še četrto.
• Projekt je postal tako odmeven, da te je pripeljal vse do predsedniške palače?
Konec leta 2020 sem predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju poslal izvod moje prve slikanice Tudi Luka nosi masko. Prebral jo je in čestitke skupaj s fotografijo objavil na družbenih omrežjih. To me je res presenetilo in me navdalo s hvaležnostjo. Kmalu zatem sem po pošti prejel še njegovo praznično voščilnico. Leto kasneje sem ob izidu dveh novih slikanic prejel vabilo v predsedniško palačo. Tja smo se odpravili skupaj z ilustratorko Mašo Črešnik in avtorico ene izmed knjig Ano Košir. Po proslavi smo si ogledali prostore, nato pa se v predsednikovi pisarni z njim srečali in poklepetali. Eden izmed prostorov predsedniške palače je otroški kotiček, kjer ima predsednik shranjeno celotno zbirko Luka bere.
• Pri slikanici Tudi Luka nosi masko že naslov pove, da je ideja prišla v obdobju novega koronavirusa. Kako je nastala in kakšen je bil odziv?
Slikanica je nastala med popolnim zaprtjem države, kar je bil še poseben izziv. Opazil sem, da imajo mnogi ljudje, predvsem pa otroci, težave z razumevanjem nastale situacije. Razmišljal sem, kako bi lahko pomagal otrokom, da bi lažje razumeli pomen nošenja mask, in dognal, da je slikanica primerno orodje za predajo znanja. Z njo lahko dosežem pravzaprav vse otroke v državi, tudi tiste, s katerimi sicer nimam stika. Pri pisanju sem si pomagal s strokovnim znanjem, ki sem ga pridobil s šolanjem za vzgojitelja predšolskih otrok, pri izdaji in kasneje prodaji slikanic pa sem uporabil podjetniška znanja, ki sem jih neformalno nabiral že v preteklih letih pri podjetniškem krožku in v podjetniškem inkubatorju. V mesecih po izdaji sem dobil ogromno odzivov. S hvaležnostjo in zagonom so me navdajale številne zahvale staršev in vzgojiteljev, ki so mi pripovedovali, kako jim je slikanica pomagala pri razlagi nastale situacije. Ker pa je upoštevanje ukrepov postalo tudi politično vprašanje, sem dobil nekaj žaljivk in celo groženj. Vesel sem, da sem zmogel vsak, tudi negativen komentar, vzeti kot spodbudo, da bom vedno delal strokovno in kakovostno ter trdno stal za svojim delom.
• Takrat si še obiskoval Gimnazijo Celje – Center (GCC), program predšolska vzgoja. Šola je znana po tem, da nudi podporno okolje angažiranim in ustvarjalnim dijakom. Drži?
Izjemno spodbudno srednješolsko okolje na čelu z ravnateljem Gregorjem Delejo je bilo ključ do spoznanja, da se želim družbeno aktivirati in stopiti iz cone udobja in ustaljenih okvirjev. Neizmerno sem hvaležen, da so želje, pobude in ideje dijakov vedno sprejete z veseljem, dijaki pa spodbujani, da zasledujejo svoje cilje.
• Z izbiro srednje šole si bil očitno zelo zadovoljen, kaj pa sedaj, ko si študent?
S ponosom povem, da je bila izbira GCC ena boljših odločitev v mojem življenju. Na tej šoli sem tako formalno kot tudi neformalno prejel številna izjemna znanja in spoznanja, ki so me oblikovala, gradila in obogatila in me bodo zagotovo vedno spremljala. Pri izbiri študija sem imel precej težav, saj sem se težko odločil za en študij, ko pa me zanima toliko različnih smeri. Izbral sem študij ekonomije, poglobil pa ga bom z usmeritvijo na programu managementa.
• Kalil si se tudi kot predsednik Dijaške skupnosti GCC. S kakšnimi izzivi si se soočil?
En mandat sem kot predsednik vodil Dijaško skupnost GCC in bil za tem še en mandat član sveta šole. Oboje je bila zanimiva izkušnja. Želel sem se preizkusiti v tej vlogi, predvsem pa v polnosti uresničiti potencial, ki se je kazal v kreativnih idejah, ki smo jih našli v dijaški skupnosti. Predvsem sem hvaležen za priložnosti javnega nastopanja, koordiniranja nalog in zastopanja šole v Dijaški organizaciji Slovenije. Spoznal sem, da je tudi dijaška politika pomembna, četudi se tega večina dijakov ne zaveda. Ob zaprtju šol se je izkazalo, da je pomembno, da se mladi aktiviramo in izrazimo svoje mnenje, saj to pomembno vpliva na našo prihodnost, ki se ji lahko slepo prepustimo ali pa jo soustvarjamo.
• Tvojo aktivno držo in trud za lepši jutri so opazili že mnogi, med drugim si postal Naj prostovoljec Mestne občine Celje. Za kakšno priznanje gre?
Na Festivalu prostovoljstva v Celju vsako leto promovirajo prostovoljstvo, predstavijo različne prostovoljske organizacije in izpostavijo trud mnogih posameznikov. Hvaležen sem, da je bil prepoznan tudi moj trud za lepši vsakdan vseh nas. Menim, da lahko vsak doda košček v mozaik lepše prihodnosti. Če te kamenčke dodaja le peščica ljudi, se mozaik težje oblikuje, več ko je doprinosa, bogatejši bo naš mozaik.
• Si tudi prejemnik nagrade Fundacije Barbare Celjske v okviru celjskega rotary kluba za nadarjene mlade, ki s svojim delom na različnih področjih izstopajo in dosegajo izjemne rezultate. Kaj ti priznanje pomeni?
Hvaležen sem, da se tudi v celjskem rotary klubu zavedajo pomena družbene aktivacije že v mladih letih in zato vsako leto s podelitvijo nagrad spodbudijo mlade, ki se trudijo vsak na svojem področju. Prepoznavanje in ovrednotenje truda vsakega posameznika se mi zdi zelo pomembno za nadaljnjo motivacijo, zato si želim, da bi znali vsi mi vsakodnevno prepoznavati trud bližnjih tudi v dejanjih, ki se nam zdijo samoumevne. Priložnosti za deljenje veselja imamo veliko, le izkoristiti jih moramo.
• Tvoja druga slikanica je ugledala luč sveta oktobra lani in nosi naslov Luka premaga žalost. Tudi tukaj že naslov precej pove ...
Že od malih nog sem velik ljubitelj živali. Pri desetih letih sem pričel z rejo kokoši, kasneje še prepelic in valjenjem piščancev. Ob tem sem zelo užival, večkrat pa sem se srečal tudi z izgubo, ki me je vedno zelo prizadela. Hvaležen sem za oporo družine, ker sem tako razvil pozitiven odnos do življenja in smrti. Zavedam se, da imajo mnogi ljudje veliko nepredelanih čustev in skrbi zaradi izgub, s katerimi se niso znali soočiti, zato sem napisal zgodbo, ki otrokom pomaga pri razumevanju izgube in čustvovanja, ki jo spremlja. Zgodbo sem pisal približno eno leto, veliko sem se izobraževal, ker sem želel, da je strokovno korektna in bo v polnosti dosegla svoj namen.
• Kako si našel pot do Slovenskega društva Hospic, kjer si tudi član upravnega odbora?
Z društvom sem pričel sodelovati eno leto nazaj, ko sem izvedel, da si želijo mojo drugo slikanico Luka premaga žalost umestiti na seznam priporočenega gradiva in jo uporabljati pri delu z žalujočimi otroki. Že prej sem društvo spremljal in razmišljal, kako bi se lahko vključil. Smrti se ne bojim, opažam pa, da mnogi razvijejo močan strah, celo odpor ali zanikanje. Pomagati želim umirajočim pri sprejemanju smrti in žalujočim pri žalovanju. Sem mnenja, da lahko veliko bolj kakovostno živimo, če se ne obremenjujemo s smrtjo. Opravil sem usposabljanje za prostovoljce, kjer sem pridobil precej bogatih izkušenj s področja paliativne oskrbe in žalovanja.
• Tvoj nabor dejavnosti je neverjetno širok, v zadnjem času si mu dodal še sadjarstvo. Kaj te je pri tem pritegnilo?
Ko so se marca 2020 zaprle šole, sem se odločil, da se bolj resno pričnem ukvarjati s sadjarstvom. Včlanil sem se v Sadjarsko društvo Franca Praprotnika Mozirje, znanje in nasvete sem pričel iskati na spletu, v knjigah, nemalokrat pa tudi pri sosedu, predsedniku sadjarskega društva Alojzu Plazniku. Vedno mi z znanjem, nasveti in navdušenjem priskoči na pomoč in reši dileme, ki se pojavijo med skrbjo za drevesa. Vsako leto zasadim kakšno drevo. Ko opravljam sadjarska dela, uživam, se sproščam in hvaležno gledam na sadove, ki zrastejo. Velikokrat malo v šali, malo pa zares, rečem, da iščem travnik, kjer bi lahko zasadil svoj prvi večji sadovnjak.
• Tvoj dan očitno nima zgolj 24 ur. Kje jemlješ energijo in navdih za tako pestro udejstvovanje?
Velikokrat si res želim, da bi bili dnevi daljši, pa se mi ta želja še ni izpolnila. Zavedam se, da je vsak svoje sreče kovač, vem pa, da lahko skujem dovolj sreče, da jo delim z drugimi. Zato se trudim življenje čim bolj izkoristiti, ker me udejstvovanje na področjih, ki me veselijo, izpolnjuje, navdihuje in daje energijo za nadaljnje projekte. Predvsem mladim želim pokazati, da imamo odprte številne možnosti, ki jih moramo sami uresničiti. Marsikdo pravi, da nima talentov, v kar ne verjamem. Popolnoma vsakdo ima čudovite darove, ki jih morda še ni odkril. Prav zato je pomembno, da raziskujemo različna področja, ker lahko odkrijemo svoje darove in dejavnosti, ki nas veselijo.
• Zagotovo ti tudi ciljev in idej za naprej ne manjka?
Pred časom me je k sodelovanju v Založbo 5ka povabila Petra Škarja in mi prepustila vodenje oddelka otroške literature. Zelo uživam, ko prebiram pravljice in med njimi prepoznavam bisere, ki še niso imeli priložnosti, da zasijejo. V založbi ravno te z veseljem izdamo. Kadar mi čas dopušča, pobegnem v hribe, ki me vedno znova navdajajo z občudovanjem, mirom in hvaležnostjo. Ciljev si ne zadajam rad, ker se potem preveč omejim na dosego le tistega cilja, pozabim pa gledati okoli sebe za novimi priložnostmi. Vem, v katero smer želim, po kateri poti bom prišel do tja, pa se prepustim. Prepuščam se toku življenja, ki pelje po zanimivih poteh, kjer ne manjka vzponov, tudi padcev ne, ampak prav zaradi te poti postajamo bogatejši za dragocene izkušnje. Karkoli že bom počel, tako poklicno kot tudi v prostem času, želim, da bo v dobrobit družbi. S svojim delom, znanjem in zgledom želim pomagati ljudem okoli sebe do spoznanja, da je hvaležna drža ključ do osebnega zadovoljstva in miru.