savinjske novice
Oglas
menu
Pater dr. Andraž Arko: »Ne glede na to ali smo kristjani ali pa ne, je največje božično darilo, da smo lahko drug drugemu dar.« (Foto: osebni arhiv)  Pater dr. Andraž Arko: »Ne glede na to ali smo kristjani ali pa ne, je največje božično darilo, da smo lahko drug drugemu dar.« (Foto: osebni arhiv)

Pater dr. Andraž Arko: »Se znamo ustaviti, prisluhniti samemu sebi in svojim bližnjim?«


Barbara Rozoničnik


Pater dr. Andraž Arko je nasmejan, komunikativen duhovnik mlajše generacije iz reda frančiškanov. Letos poleti se je pridružil okrepljeni ekipi na samostanskem hribu v Nazarjah in prevzel mesto župnika v nazarski župniji. Zase pravi, da je dinamičnega, včasih tudi divjega značaja in ko se nečesa loti, to počne na polno. Rojen Ljubljančan, ki je svojo pastirsko službo do sedaj opravljal v mestu, s selitvijo na deželo opaža celo vrsto prednosti, ki jih kraj ponuja.


 


• Zaključili ste študij socialne pedagogike, nato pa sledili klicu in se podali še na študij teologije. Po končani pedagoški fakulteti ste stopili med redovnike. Zakaj ravno frančiškani?


Prvič sem prepoznal Božji klic na duhovnih vajah v prvem letniku srednje šole, a sem ga ignoriral. Kasneje, ko sem bil v resni zvezi s punco, sem imel pred očmi družinsko življenje, ne pa posvečenega. A prepoznavanje klica je v tišini in globini srca sčasoma dozorelo. Ni bilo povsem preprosto, da sem moral po končanem študiju socialne pedagogike, ko bi bilo logično, da se zaposlim, ponovno v prvi letnik na študij teologije. V tolažbo mi je bilo, da je bilo v letniku več vrstnikov, ki so se za teologijo prav tako odločili nekoliko kasneje; z njimi sem v stikih še danes. Glede na to, da je bil moj življenjski plan družinsko življenje, sprva v posvečeno življenje nisem šel ravno z žarečimi očmi. A človek obrača, Bog obrne. Ko sem začutil, da je ta pot zame res prava, glede izbire reda ni bilo vprašanja, saj sem bil že prej zelo povezan s frančiškani.


 


• Prej ste svojo pastirsko službo opravljali v župniji Sv. Cirila in Metoda Ljubljana Bežigrad, nato pa iz mesta na podeželje, v Nazarje. Kako se počutite tukaj?


Večkrat, ko prevoziš razdaljo med Ljubljano in Nazarjami, bliže se zdi. Moja prejšnja župnija je bila peš 20 minut oddaljena od doma. Bil sem blizu staršev in mlajšega brata z družino, tudi z nečaki smo zelo povezani. Ne jadikujem za Ljubljano, daleč od tega. Sicer pa nobena selitev do sedaj zame ni bila povsem preprosta; zamenjaš samostansko skupnost, vstopaš v novo občestvo, spremeni se okolje. Pričel sem spreminjati način razmišljanja, kar ni slabo. Kar je bilo v mestu samo po sebi umevno, sedaj morda ni. To ne pomeni, da je slabše ali boljše, le nekoliko drugače. Nazarje predstavljajo odmik, kjer način življenja in dela omogoča nekaj več tišine in molitve. Prilagoditev na novo okolje in občestvo jemljem kot izziv in novo prekrvavitev. Najlažje in hkrati nevarno je, da si ustvarimo cono udobja iz katere se ne ganemo.


 


• Bi lahko rekli, da ste tudi z župljani in okolico hitro navezali stik?


Opažam preprostost pri vzpostavljanju odnosov in v komunikaciji v najžlahtnejšem pomenu. Naravno, pristno, direktno v najbolj pozitivnem pomenu besede. Tukaj čutim večjo pristnost, ljudje so bolj povezani z naravo, kot ljudje v mestu, kar tudi v meni prebuja nekaj drugačnega in me bogati. Biti tukaj mi je totalno pozitivno. V Ljubljani imam še nekaj obveznosti, tudi zato grem občasno tja, mi pa tukaj prav nič ne manjka. Ko sem se preselil v Nazarje, sem si rekel, kjer si župnik, tam moraš imeti stalni naslov. Še v avgustu sem šel na upravno enoto v Mozirje in spremenil naslov stalnega bivališča. Na upravni enoti sem doživel res pozitivno izkušnjo domačnosti in odprtosti, česar v Ljubljani nisem bil vajen.


 


• Pater Tomaž je tukaj že od prej, poleg vas so v Nazarje prišli še pater Marjan Čuk, psihoterapevt, ekonom in skrbnik doma duhovnih vaj, ter redovnici Mateja Kraševec, psihoterapevtka, in Tatjana Lukner, zdravnica v Velenju. Župnija Nazarje je bila tako letos poleti kljub pomanjkanju duhovnikov in redovnic deležna kar radodarne okrepitve. Kakšen poseben razlog?


Že prej smo v tej sestavi sodelovali pri raznih projektih, Frančiškovih taborih v Logarski dolini, na taborih za mlade in pri delu z zakonci. Razdalja med nami je predstavljala vse večjo težavo; pater Tomaž v Nazarjah, sestri na Krasu, pater Marjan v Kopru in jaz v Ljubljani. Od vodstva frančiškanske province, nato pa še generalnega ministra reda frančiškanov v Rimu smo dobili dovoljenje, da zaživimo v tako imenovani novi obliki bratstev posvečenega življenja. Pred kratkim sem bil od generalnega ministra patra Massima Fusarellija imenovan za člana koordinacijske skupine za nove oblike posvečenega življenja.


 


Nadaljevanje pogovora preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki je izšla danes, 23. decembra.


 


 


MehaM
Oglas
MegaM
Oglas


logo-white-neg

Savinjske novice d.o.o.

Šmihelska cesta 2, 3330 Mozirje, T: 03 839 07 90, splet@savinjske.com
Naložbo (Vavčer za digitalni marketing – izdelavo spletne strani in spletne trgovine)
sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.