Mihaela Majerhold Ostrovršnik je otroštvo preživela v Šentjanžu. Osnovno šolo je obiskovala najprej na Rečici ob Savinji in nato v Mozirju. Na lastno željo in ob podpori staršev se je za tem odpravila v belo Ljubljano, ki jo je vabila že kot deklico. Ker so imeli doma gostilno, se je odločila za srednjo turistično šolo in tudi študij nadaljevala v tej smeri, vendar jo je bolj kot turizem veselila fotografija, zato je kasneje vpisala še študij na VIST - Fakulteti za aplikativne storitve v Ljubljani, smer fotografija. V diplomski nalogi se je posvetila zelo specifični temi, posmrtni fotografiji, s katero je želela razbiti tabuje in distanco, ki jo v sodobni družbi gojimo do zaključka življenja. Razvijala je svojevrsten umetniški stil in proučevala različna področja fotografije, posebej blizu ji je modna fotografija. Svoje uspešne projekte je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, njene fotografije pa so bile objavljene tudi v prestižni spletni platformi revije Vogue Italija. Pred kratkim se je vrnila z enomesečne romarske poti po Španiji – Camino de Santiago, ki ji je prinesla nove uvide in tudi ogromno fotografskega materiala.
• Za začetek najpogostejše vprašanje, ki ga prejme vsakdo, ki se odpravi na znamenito romanje po Jakobovi poti: zakaj?
Moj namen je bil prehoditi to znamenito pot in doživeti življenje kot spontanost vsakega dne posebej. Odločitev za pot je bila hitra in polna čustvenega naboja. Ideja poti mi je predstavljala predvsem velik izziv in vzbujala veliko mero radovednosti. Fizičnih težav v obliki žuljev, bolečin in podobnega nisem imela, mi je pa bil v veselje ravno ta izziv – vsak dan znova se znajdeš pred neznanim, pred novimi ovirami, ki jih moraš sproti reševati, premagati. Izkušnja se mi zdi pomembna za življenje, saj uvidiš, kako lahko z majhnimi koraki, počasi, a z vztrajnostjo prideš kamorkoli, na še tako oddaljen cilj.
• Kot fotografinji vam je pot nedvomno ponudila številne privlačne in zanimive vedute, detajle in motive. Kaj boste ustvarili s pridobljenim materialom?
Vsekakor je bila pot zame, ki sem zelo vizualen tip, polna priložnosti, da trenutke zajamem, jih dokumentiram in po svoje interpretiram. Ideja, kakšen projekt bo nastal iz tega, se še medi, a najverjetneje bom šla v smeri knjige, kjer bodo imele glavno besedo fotografije, pospremljene z zapiski in razmišljanji, predvsem v smislu mojega pogleda na to izkušnjo – kako lahko iz nič narediš vse.
• Vsekakor zanimiva in drugačna je bila izbira vaše teme za diplomsko nalogo. Obravnavali ste tematiko, ki ni najbolj priljubljena, posmrtno fotografijo. Zaupajte nam kaj več o tem.
V okviru diplomske naloge sem pripravila dva avtorska projekta. V prvem sem vključila starega očeta, ki so mu zaradi diabetesa morali odrezati obe nogi pod koleni in je tako za hojo uporabljal protezi. Po njegovi smrti sem ti protezi umestila v različna okolja, ki so ga tako ali drugače zaznamovala, na primer v vinograd, ob posteljo, kopalnico, invalidski voziček … V drugem delu sem zajela zadnje trenutke življenja oziroma smrti stare mame, vključno s pogrebom. Te fotografije sem primerjala s fotografijami, ki so nastale ob podobnih situacijah v času mojih prastaršev. Takrat so ljudje smrt dojemali drugače, bolj naravno, kot sestavni del življenja. Diplomska naloga tako na nek način detabuizira to temo, odpira vprašanje, zakaj smo tako odtujeni od smrti, zakaj jo potiskamo v ozadje in zakaj smo tako obremenjeni s stvarmi, ki nas delajo nesmrtne. Samo pomislite, koliko fotografij nastane ob rojstvu otroka … Posebej danes s pomočjo fotoaparatov na mobilnih telefonih dokumentiramo vse mogoče stvari, samo smrti ne. Smrt je nedvomno žalosten in boleč dogodek, pa vendar je neizbežen del življenja.
Nadaljevanje pogovora preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki je izšla 4. novembra.