Urša Zgojznik je rojena Mozirjanka, ki se je po desetletju odsotnosti ponovno preselila v Zgornjo Savinjsko dolino. Do letos je bila dolgoletna predsednica okoljske nevladne organizacije Ekologi brez meja. Društvu se je pridružila že ob začetku, ko so organizirali največjo okoljsko akcijo v zgodovini Slovenije Očistimo Slovenijo, ki je aktivirala 14 odstotkov prebivalcev Slovenije. Leta 2018 so jo bralke in bralci revije Jana z glasovanjem izbrali za Slovenko leta. Vodila je projekte Eko-koncept, Zero Waste turizem, Ne meč’mo hrane stran! in druge. Intenzivno se posveča tematiki zavržene hrane, implementaciji konceptov krožnega gospodarstva in koncepta Zero Waste ter ozaveščanju in okoljskemu izobraževanju na vseh področjih.
Ker meni, da je aktivizem premalo in je potrebno zahtevati zaščito narave in okolja ter spremembo družbenega sistema na sistemski ravni, se je aktivirala tudi politično. Leta 2019 je kot nosilka liste Povežimo se nastopila na evropskih volitvah, s podporo Evropske zelene stranke. V letu 2022 je z ustanovitvijo nove zelene stranke Vesna postala sopredsednica. Je del skupine, ki pod okriljem Razvojne agencije Savinjsko- -šaleške regije pripravlja novo strategijo razvoja trajnostnega turizma.
• Letošnje poletje smo bili priča velikim okoljskim obremenitvam. Pomanjkanje padavin so grenko občutili v kmetijstvu, reke so imele porazen vodostaj, primanjkovalo je pitne vode, požari so bili neukrotljivi. Stanje narave vpliva na številne vidike našega življenja ...
Na posledice podnebnih sprememb so opozarjali znanstveniki in okoljske organizacije že leta, to poletje smo tudi pri nas oziroma v Evropi doživeli zgoščen prikaz vseh pojavov. Marsikoga je požar, suša ali pomanjkanje pitne vode vrglo iz cone udobja, a se večina kljub vsemu še vedno ne zaveda, kaj nas čaka. Seveda so bile suše, požari, poplave tudi v preteklosti, razlika je ta, da se ti pojavi zdaj pojavljajo vse pogosteje in tam, kjer jih nekoč ni bilo. Tudi Savinja že dolgo ni bila tako presušena kot to poletje.
• Kljub temu, da je povsem očitno, da podnebne spremembe v resnici obstajajo, se še vedno vedemo v smislu »dokler bo šlo, bomo živeli tako naprej«. Človek se ni pripravljen odpovedati svojemu ugodju in udobju, ki ju sodobna družba tako poveličuje, pa čeprav na račun uničevalnih posledic. Ima planet sploh možnosti za preživetje?
Strinjanje znanstvenikov na svetovni ravni glede vpliva dejavnosti človeka na podnebje je 99-odstotno. Če je kaj človeštvo gnalo naprej, je to zagotovo znanje. Kako je izgledala medicina pred sto leti? Si sploh še predstavljamo življenje brez avtomobila? Torej, če v tem primeru ne zaupamo znanju in znanosti, zanikamo tudi preostali razvoj. Podatki so res alarmantni, vsako naslednje znanstveno poročilo je bolj katastrofalno, obstajajo seveda razumljivi razlogi za pesimizem. A na drugi strani, ali lahko živimo s tem, da nič ne naredimo? Da vsakodnevno uničujemo naravo in planet in porivamo naše otroke še bolj v prepad? Če ja, menim, da ni večje sebičnosti in hinavščine. Kdor bo lahko svojim otrokom že čez deset, dvajset ali petdeset let pogledal v oči, potem seveda naj nadaljuje s takim obnašanjem in gledanjem stran.
• Kako ocenjujete stanje narave v naši dolini? Lahko naredite kakšno primerjavo s podobnimi regijami v Sloveniji?
Menim, da je Zgornja Savinjska dolina resnično biser. A tudi tukaj smo ljudje tisti, ki nam mnogokrat zmanjka zavedanja in do narave odgovornega ravnanja. To poletje so bila, na primer, večkrat dana opozorila, da je pitna voda na kritično nizkem nivoju, a ni bilo težko vsak dan videti, kako ljudje perejo avtomobile in zalivajo travo in vrtove. Po svoje je dobro to, da so naši kraji manj obljudeni, saj sta tu narava in način življenja še najbolj pristna, seveda pa je potrebno iskati tudi ravnovesje med razvojem in trajnostjo.
Nadaljevanje pogovora preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki je izšla 7. oktobra.