savinjske novice
Oglas
menu
(Foto: osebni arhiv Jožefa Ciraja)  (Foto: osebni arhiv Jožefa Ciraja)

Vitez Jožef Ciraj: »V tujini so naši rojaki zelo narodnozavedni in ponosni«


Vesna Petkovšek


Rodil se je v Celju leta 1954. Zibka mu je tekla na posestvu Žemrak v Šentjanžu. Jožef Ciraj, po letu 1929 prvi malteški vitez v Sloveniji, v katerega ga je leta 1993 instaliral knez Wilhelm von Liechtenstein, ima za sabo dolgoletno diplomatsko kariero. Šolal se je in deloval v številnih evropskih mestih - od Beograda, Gradca, Vatikana, Stockholma, Bonna in Berlina do Berna in Moskve.


 


Na tej poti si je nabral obsežne izkušnje in številne kontakte z vplivneži, visokimi predstavniki držav. Njegov seznam kontaktov in zbirka biografij sta resnično obsežni. Obenem je na tej poti stkal veliko prijateljstev. Med drugim je bil na osebni avdienci pri papežu Janezu Pavlu II., srečal se je s prvo astronavtko Valentino Tereškovo in japonsko cesarico Mičiko.


 


Pred kratkim se je vrnil s službovanja v Berlinu, kjer je deloval zadnji dve leti. Sedaj deluje v okviru sektorja za strateške študije in analize Ministrstva za zunanje zadeve. Večino časa preživlja med Komendo, kjer si je z družino zasnoval dom, Ljubljano in domačim Šentjanžem, kjer je preuredil podedovano domačijo in v marofu uredil svoj muzej.


 


• Kakšni so vaši spomini na otroštvo v Zgornji Savinjski dolini?


V šolo na Rečico smo Šentjanžani hodili peš, bodisi na Menčone bodisi po Srednjem polju, skozi Hudo mlako. Še sedaj čutim prednost v takrat nabrani kondiciji za pešačenje, ki mi je v užitek. Zlasti od starejših šolarjev smo dobili na teh poteh veliko informacij in napotkov, tudi takih »za odrasle«. Spominjam se tudi, kako me je oče vozil na kolesu, spredaj, in odgovarjal na moja vprašanja. To je bila moja »televizija«. Mama me je opozarjala na morebitne preizkušnje v življenju in mi svetovala. Modrost preproste ženske sem prenesel v akademske vode na fakulteti in pri študiju mednarodnih odnosov, pri predmetu retorika, na izpitu dobil desetko tudi po njeni zaslugi.


 


• Kaj ste v mladih letih najraje počeli poleg šole?


V osnovni šoli sem prepeval v pevskem zboru, nastopal sem tudi v igrah na Rečici. Kasneje sem vodil v domačih krajih ekipo Mozirja v radijskih oddajah Spoznavajmo svet in domovino. Dve leti smo bili na sceni in gladko zmagovali do finalov. Z dolino me je močno povezovalo tudi to, ker sem bil predsednik Zgornjesavinjskega študentskega kluba. Mislim, da je bila to, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zlata doba študentskih klubov.


 


• Kdaj se je v vas pojavila želja postati diplomat in kako ste to željo uresničili? Kakšna je bila pot?


Iz province priti na diplomatski parket je bila res dokaj ambiciozna zamisel. Posebej še takrat. Vendar je pri meni ta pot potekala nekako naravno. Kultura govorice in lepo obnašanje sta mi bila vsajena že doma. Lepega, discipliniranega obnašanja sem se privadil tudi kot ministrant in kot bralec beril pri maši. Torej nastopati pred javnostjo, se za vsako stvar temeljito pripraviti, to zavest sem v Ljubljano prinesel že iz rodnega Šentjanža in Rečice.


 


Nadaljevanje pogovora preberite v tiskani izdaji Savinjskih novic, ki je izšla 23. septembra.


 


 

Savinjske novice
Oglas
Savinjske novice
Oglas


logo-white-neg

Savinjske novice d.o.o.

Šmihelska cesta 2, 3330 Mozirje, T: 03 839 07 90
Naložbo (Vavčer za digitalni marketing – izdelavo spletne strani in spletne trgovine)
sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.