V prostorih današnje Prve osnovne šole v Celju, mestu nekdanjega zbirnega taborišča, je potekala slovesnost Otroci pozabljene domovine, ki so jo pripravili ob 80-letnici množičnega izgona in ločitve več kot 600 slovenskih otrok od njihovih mater v času druge svetovne vojne. Dan prej je predsednik republike Borut Pahor v predsedniški palači gostil dva ukradena otroka - Ingrid von Oelhafen (rojeno kot Eriko Matko v Rogaški Slatini) in Ivana Acmana iz Šmihela nad Mozirjem.
SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
Ingrid von Oelhafen in Ivan Acman sta se pogovora udeležila kot pričevalca krute usode ukradenih otrok, saj sta bila žrtvi nacističnega programa Lebensborn. Pri obisku ju je spremljala Nataša Konc Lorenzutti, soavtorica scenarija dokumentarnega filma o usodi ukradenih otrok Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Gosta sta v iskrenem pogovoru s predsednikom opisala svoji izkušnji izgube, iskanja in sprejetosti.
UGRABLJEN, ŠE PREDEN JE DOPOLNIL PRVO LETO ŽIVLJENJA
Ivan Acman je bil star manj kot eno leto, ko je bil 10. avgusta 1942 ugrabljen v Celju za namen ponemčenja. Njegov oče je bil kot eden prvih domoljubov, ki so se na Štajerskem uprli okupatorju, ustreljen kot talec, njegova mati pa je bila z dvema majhnima otrokoma izgnana. Njegova sestra Elica je bila stara le nekaj tednov, ko so ju iztrgali materi, ki je čez dva meseca umrla v Auschwitzu.
PO ZASLUGI ORGANIZACIJE ZA SLEDENJE VRNJEN PRAVI DRUŽINI
Elica je zaradi pomanjkanja in zanemarjanja v otroških taboriščih ostala trajno prizadeta, Ivan pa je bil izbran za program Lebensborn. Posvojil ga je nemški par von Mann, ki ni imel svojih otrok. Leta 1947 ga je našla organizacija za sledenje, ki je delovala pod okriljem Rdečega križa, in ga vrnila stricu v Jugoslavijo. Izkazalo se je, da nemški starši niti slutili niso, da skrbijo za ukradenega otroka. Kakor vsem posvojiteljem so tudi njima nacisti ob prevzemu otroka postregli z lažjo, da gre za nemško siroto.